Upogib časa je nabor čustvenih in idejnih fresk, ki slikajo velike in male ljubezni in žalosti, s katerimi se protagonisti knjige srečujejo v New Yorku in še nekaj ameriških mestih. O knjigi je recenzentka Elizabeth Stone zapisala takole: »Leonora čuti in ponotranja z intuitivno in poglobljeno senzitivnostjo in to pošilja med nas – od vonja po sveže pokošeni travi v Centralnem parku, do besed džogerke v Louisiani. Ko bereš njene besede, se ti zdi, kot da si prestregel nenaden pogled neznanca, a že v istem hipu se zaveš, da si ta tujec ti sam, ti, ki se zrcališ v ogledalu, za katerega nisi vedel, da je postavljeno v tvojo bližino.«